Garažna razprodaja v parku
Šele ko sem se pred petimi leti preselil iz hiše svojih staršev v blok, sem zares spoznal, kako pomemben element življenjskega stila so za ogromno mestnih ljudi – parki.
Parki v življenja nas meščanov prinašajo košček narave. Še posebej tisti z majhnimi otroki vidimo, kako pomemben, čeprav zelo približen, nadomestek narave ti predstavljajo pri vsakodnevni vzgoji. Za mlade so parki prostor druženja, za odrasle prostor srečevanja, štirinožci pa v njih veliko raje kot socialne zadovoljujejo kar svoje fiziološke potrebe.
Park med Glinškovo in Mucherjevo
Park med Glinškovo in Mucherjevo s tega vidika ni nič kaj dosti drugačen. No, ja. Najbrž gre vendarle za enega najslavnejših parkov v Ljubljani, saj so tudi v njem davnega leta 1977 snemali znamenito Srečo na vrvici. Morda nekoliko izstopa po svoji prostranosti. Nekaj dodatnih zimskih užitkov otrokom prinašajo kuclji, ki ga krasijo, meni pa se je najmočneje vtisnil v spomin kakšno leto in pol nazaj, saj sem jih v njem fasal. Ja, fasal, pač. Od treh fantov, 50 metrov od doma, v nedeljo popoldan, pri belem dnevu in s kar nekaj opazovalci okoli. Očitno sem si že zaslužil.
httpv://youtu.be/RB4YnXEoKwY
Hvala Bogu za ljudi z usklajenimi rokami in glavo
V zadnjem času imam občutek, da naše glave vse bolj prehitevajo naše roke. Da so glave do polnega napumpane z znanji, roke pa še komaj znajo kaj narediti. Kdor vozi otroke v šolo, najbrž že ve, o čem govorim. Podobno opažam tudi na svojih tečajih. Večina udeležencev je strašno pametnih, dokler se o rečeh samo pogovarjamo, ko pa je treba kaj narediti, zmrznejo.
K takšni situaciji najbrž še dodatno prispevajo mediji. Vsak dan poslušamo, kako gre vse k vragu in kako so jedra vseh naših problemov nekje daleč zunaj nas. Krivi so politiki, gospodarstveniki, Kitajci, kriza … Samo mi ne. In narediti se ne da ničesar. Pol milijarde evropskih glav je identificiralo že vse vzroke in probleme tega sveta, milijarda rok pa kot da ne naredi ničesar konkretnega, ničesar učinkovitega.
K sreči obstajajo izjeme. To so ljudje z usklajenimi rokami in glavo. Ljudje, ki razmišljajo, kaj bi bilo dobro narediti in potem to tudi zares naredijo. Ena takšnih je, očitno, Alenka.
Alenka
Na prvi pogled za marsikoga izgleda rahlo nenavadna. Vsak od nas ima kak hendikep, nekateri na socialnem, drugi na ustvarjalnem, tretji na šolskem, četrti na čustvenem področju. Žal pa so nekateri hendikepi bolj vidni od drugih. Alenka je pač na vozičku – in večina ta hendikep opazi veliko hitreje kot tistega, ko nekdo v tišini samote dvakrat na teden pregloboko pogleda v kozarec.
Z Alenko se nismo veliko družili, čeprav je z našega bloka. Pač, v bloku smo navajeni, da se gledamo, a se ne vidimo. Vendar Alenka je dokaz, da čudeži obstajajo. Kljub temu, da je na vozičku, je ona naredila prvi korak. Pozvonilo je pri naših vratih in razložila je idejo: Garažna razprodaja.
Garažna razprodaja
Princip je preprost. Vsakdo v park prinese reči, ki jih ne potrebuje ali pa jih sam ustvarja. Cene so lahko ničelne, lahko so simbolične, lahko pa tudi zasoljene. Pomembno je, da prideš in prineseš – predvsem sebe!
V organizacijske dejavnosti razen pošiljanja kakšnega maila nisem bil vpleten. Gotovo pa jih je bilo kar nekaj. Že tistih vidnih. Stiki s četrtno skupnostjo in pridobivanje dovoljenj. Plakatiranje. Priprava označevalnih tabel. Mnogo osebnih nagovorov. Priprava programa.
In končni rezultat? V soboto, 15. septembra je sijalo sonce. Park med Glinškovo in Mucherjevo so nekaj minut po drugi uri popoldan prekrila raznobarvna pregrinjala. Nekateri so prinesli tudi mizice, stole, prikolice. Lokalni kmetje so prinesli svežo zelenjavo. Bile so tudi palačinke, megafon, vegetarijanski namazi. Nekaj kapljic dežja okoli 18h je povzročilo splošni preplah, a najhrabrejši se niso vdali. Vsi smo vedeli, da je kupovanje in prodajanje le krinka in da je pomembno predvsem to, da smo skupaj. No, ja… skoraj vsi. Sem ter tja je kak mladostnik barantanje vzel zelo zares.
Ravno pravi čas
Garažna razprodaja naravnost idealno sovpada z začetkom letošnjega Socialnega tedna, ki se začenja dva dni kasneje. Naslovili smo ga Kdo daje, kdo prejema? in ga posvetili medgeneracijskemu sodelovanju in sožitju. »Mar ni prav ta razprodaja eden od najbolj pristnih medgeneracijskih dogodkov?« sem se spraševal. Skozi svoje raziskovanje sem namreč prišel do zaključka, da je ključno pri medgeneracijskem sodelovanju to, da generacije najdejo skupen in pristen interes, na podlagi katerega pridejo skupaj. Planincem uspeva prav zato, ker imamo vsi radi hribe. Če ni skupnega interesa vseh generacij, bo tudi sodelovanje le farsa. Prav neokusni se mi zdijo dogodki, ki jih odrasli prirejajo zase, zraven pa si za boljši okus pripeljejo še zborček osnovnošolskih otrok, da jim bodo malo zapeli in da bo vse skupaj bolj medgeneracijsko. Zloraba medgeneracijskega sodelovanja!
V garažni razprodaji pa so vse generacije dajale in vse tudi prejemale. V ekonomskem, ekološkem in družbenem smislu.
Ekonomski vidik. Za 3 evre sem si kupil par uteži! Dvokilskih, ta starih, Elanovih. Pripravljam se na Ljubljanski maraton in vaje za hrbtenico bodo še dodatno okrepile moje tekaške treninge. V trgovini jih ne bi nikoli dobil tako poceni. Sploh pa ne s ta starim Elanovim logotipom.
Ekološki vidik. Kakšna bi bila usoda mojih novih uteži, če jih ne bi posvojil? Najbrž bi še naprej samevale v kakšnem kletnem prostoru enega od sostanovalcev našega naselja. Jaz pa bi (že leto dni sem imel to v mislih) najbrž kupil nove. Dve muhi na en mah! Nekaj malega pa smo s to transakcijo vendarle naredili za naš planet!
Socialni vidik. S prodajalci uteži se brez razprodaje najbrž še lep čas ne bi zapletel v pogovor. Prav tako ne z nekaterimi drugimi, ki so se ustavili ob stojnici z mojimi knjigami. Predvsem pa ne z Alenko, ki je, kot sem dejal, z vozička naredila prvi korak.
Velik pomen malega koraka
Naše glave in roke so najbrž najbolj v navzkrižju prav na področju trajnostnega razvoja našega planeta. Vsi vemo, da je bencin nastajal milijone let, pa ga še kar vneto kurimo. Vsi vemo, da so šli izpusti ogljikovega dioksida čez vse razumne meje, pa jih še kar povečujemo. Vsi vemo, da postajamo drug drugemu volkovi, pa se med seboj še naprej odtujujemo. Vsi vemo, da naši dolgovi rastejo, pa še kar naprej trošimo. Strokovnjaki pravijo, da ima trajnostni razvoj tri elemente. In da bomo življenje za prihodnje rodove ohranili le, če bomo upoštevali vse tri: ekonomskega, socialnega in ekološkega. Skrbeti moramo, da bo trajno naše gospodarstvo. To naj bo osnovano na trajnih, neizkoriščevalskih družbenih odnosih, ti pa ne morejo obstajati drugje kot na tem našem edinem planetu.
Ste opazili? Garažna razprodaja v parku med Glinškovo in Mucherjevoje odgovarjala na prav vse tri vidike trajnostnega razvoja!
Velika večina pravi, da se tako ali tako ne da ničesar narediti. Ljudje, katerih glava je usklajena z rokami, pa si nekaj malega zamislijo in to tudi naredijo. Vedo, da ni veliko, je pa veliko več kot nič. In vsaka, še tako dolga pot, se začne s prvim korakom. Hvala za Alenko!
Po tem, ko jih enkrat fašeš, ti park ostaja v kar grenkem spominu. Po letu in pol je že veliko lažje. Tudi zaradi Garažne razprodaje.
